Milena Kafol / Energies

­MILENA KAFOL / ENERGIES

Milena Kafol je študirala jezike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Danes akademska slikarka in magistra umetnosti, je najprej naredila svojo poklicno »metamorfozo«, saj se je po dveh desetletjih uspešne kariere na področju komerciale in prevajalstva, preizkusila se je v različnih disciplinah umetniškega izražanja in raziskovanja likovnega sveta. » V letih 1991- 2005 se je ukvarjala z modo: oblikovala je oblacila v svojem butiku in na nekaj modnih revijah.« Nato se je povsem posvetila študiju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, ki ga je leta 2013 okronala z diplomo, leta 2016 pa še z magisterijem.

Abstrakcija ji omogoča naj-večji izrazni razpon. V svetu na široko odprtih poti v abstraktni, duhovni svet, imajo pomembno vlogo elementarne geometrične oblike. Krog oz. iz kroga izpeljane sklenjene forme, pa kvadratne in tudi trikotniške so tiste, katere avtorica najraje uporablja, vendar nadgrajene z osebnim karakterjem in sporočilom. Kljub temu so to praoblike, ki v sebi nosijo božansko geometrijo, ki premorejo moč ter posedujejo večne modrosti in sporočila. Milena Kafol z njimi potuje med analogijami življenja, med zemljo in nebom, med materialnim in duhovnim, med konkretno stvarnostjo in abstraktno interpretacijo.

Živahna igra barvnih nanosov, strukturalni naglasi, ki vznikajo iz materialno bogatih barvnih impastov, pa tudi kolažnih aplikacij in potem še svetlobni poudarki, ki pogosto prevzemajo vlogo iluzivne vzpostavitve prostorskih danosti, vse to rezultira dinamično in hkrati ubrano likovno življenje slikovnih površin. Na njih se manifestirajo barvno žive ali pa črne slikarske geste, ki imajo pogosto značaj risbe. Sorodnega premorejo tudi odločne gravure, ki zarežejo v barvno snovnost. Po slikovnem odru pa potujejo še seizmografsko občutljive risarske sledi, eksaktne, prefinjene, neposredne. Črte, ki so kot kapilare v njenih slikovnih organizmih, ki so dotik temeljne likovne prvine in hkrati najbolj metaforični znak slikarkinih psihofizičnih stanj.

Slikarsko izkušnjo ne podpirajo le risarske intervencije, ampak jo avtorica v delih na papirju vodi celo v dvogovor z grafičnim medijem. Mestoma ga uporablja kot umetnost odtiskovanja, a sledi odtisov ne nastanejo s klasično matrico, ampak s povsem nekonvencionalnimi materiali. Grafično pa nastopa tudi v formalnem smislu, saj so elementi, kot so črte in celo črkovna znamenja sestavni del njenih kreacij. Med njimi so fragmenti, uporabljeni po kolažnem principu. Raznoterost načinov, pristopov in materialov se podreja slikarkini ideji stapljanja v premišljene, kompozicijsko uravnotežene in vselej urejene celote. Red in ritem vanje vnašajo prvine geometrijskega, pa tudi vse tisto, kar ima risarsko eksakten in grafični značaj.

V njej je pustil sledi tudi čas, ko se ni aktivno ukvarjala s slikarstvom. Prav iz tega uskladiščenega podzavestnega likovnega sedimenta zajema snov za svoje abstraktno zasnovano slikarstvo, za svoja uresničevanja hrepenenj po duhovnem, absolutnem, pripadajočemu tako njeni intimni biti kot neskončnim kozmičnim razsežnostim.

Čeprav se avtorica izraža svobodno, brez jasno definiranih vsebin, so del njene poetike notranji, izpovedni in sporočilni pomeni, ki živijo skozi esenco simbolov, predvsem tistih, ki pripadajo njenemu intimnemu repertoarju znakovnih znamenj.

Najvišji kreativni izraz, s katerim poveš vse, se popolnoma, brez zadržkov in cenzure razkriješ, je namreč  dosežen prav v abstrakciji. Ker ta omogoča predstaviti tudi nevidno, ker seže dlje od otipljivega in se lahko dotakne neskončnosti, si jo je Milena Kafol izbrala za svojo, zato je krenila v razvejano oblikoslovje abstraktnega ekspresionizma in kolorizma, tako v svojem poglobljenem teoretičnem delu kot v nezadržnem praktičnem.

Prirejeno besedilo je vzeto iz likovne kritike Anamarije Stibilj Šajn.

https://www.facebook.com/milena.kafol

https://www.facebook.com/milena.kafol