V soboto 21. februarja ob 19. uri smo v Lični hiši odprli razstavo arhitekta in oblikovalca Julijana Krapeža. Dogodka se je udeležilo preko 150 obiskovalcev. Avtorja je predstavila umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Nuša Podgornik, večer pa je dodatno popestril umetniški fotograf in glasbenik Lado Jakša z multivizijo Okus oblike.

OKUS OBLIKE

Nuša Podgornik, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka

Četudi je arhitekt in oblikovalec Julijan Krapež med stanovskimi kolegi morda najbolj poznan po oblikovanju projektov za kuhinje, snuje tudi ambiente za zasebne naročnike, podpira umetnost, sledi njenim tokovom ter se posveča tudi slikarstvu in risbi. Če se ne bi odločil za študij arhitekture, bi se zagotovo za študij slikarstva, ki je pri njem nekoč kot enakovreden partner konkuriral arhitekturi. A kot je opazil, se, vsaj zanj, obe področji med sabo odlično dopolnjujeta; arhitektura in oblikovanje ga navdihujeta v slikarstvu in obratno. Seveda ima v ustvarjalnem procesu slikanja in risanja na razpolago bistveno več možnosti izražanja, medtem ko se je pri arhitekturi in oblikovanju potrebno prilagajati številnim zavezujočim in omejujočim faktorjem: od izvedbene cene, do cenovne dostopnosti na trgu, trendom, funkcionalnosti in še marsičemu. Kot osrednji snovalec številnih, tolikokrat nagrajenih ter dobro prodajanih kuhinj tovarne pohištva Lipa Ajdovščina in njen dolgoletni ustvarjalni sopotnik, je bil priča zgodbi o uspehu podjetja, ki se je nadaljevala še dolgo po osamosvojitvi Slovenije. Njegove zasnove so v dvajsetih letih, odkar je projektiral zanje, prejele več kot 20 pomembnih nagrad, plaket in diplom. Idejam Julijana Krapeža, njegovemu znanju, izkušnjam in poznavanju svetovnih smernic pri oblikovanju kuhinj, so kasneje z veseljem prisluhnili v Pohištvu Potočnik iz Škofje Loke, kjer je njihova tehnična izpopolnjenost proizvodnje izdelave brezhibno sledila ustvarjalčevim vizijam. In oboji so bili poplačani zato. Če ne že z masovno proizvodnjo projektov, pa vsaj s prestižnimi nagradami, ki jih za zasnove kuhinj in njihovo izvedbo prejemajo vsako leto od 2011 dalje. Nagradam Deset najboljših (2011, 2012, 2013) so se pridružile še Pohvale četrtletja 2011 in 2013 Društva oblikovalcev Slovenije za kuhinji Domino in Les, nagradi Najboljši od najboljših leta 2013 za oblikovanje kuhinje Les in leta 2014 za kuhinjo Smreka in terazzo. Slednja je istega leta prejela tudi priznanje Oblikovalski presežek Društva oblikovalcev Slovenije, nagrado Pet najboljših, Zlato plaketo revije Naš dom, nagrado Društva oblikovalcev Slovenije za Pohištveni izdelek 2015 in Priznanje za odličnost v oblikovanju razstavnega prostora Pohištva Potočnik na Ljubljanskem pohištvenem sejmu leta 2014, v katerega je bila tolikokrat nagrajena kuhinja Smreka in terazzo tudi umeščena.

Takšne so bile in so oblike okusa mednarodnih in domačih strokovnih žirij. Takšne so tudi oblike okusa, ki jih uporabniki njegovih kuhinj umeščamo v domačnost svojega privatnega ambienta, kjer bivamo, in takšne so oblike okusa, ki jih snovalci jedi bolj ali manj vsak dan ustvarjamo za svojo družino, prijatelje, zase. Tam, kjer okusi dobijo obliko in oblike okus po arhetipski varnosti domačega ognjišča ali morda vrhunski tehnicističnosti, kjer se elementi odpirajo na dotik in celo na pogled; v obeh primerih pa, kakor komu slogovno odgovarja, oblike vabijo, dišijo v vonjavah jedi, ki se pripravljajo med njimi, nas hranijo s svojo estetiko in živijo z nami. Domačnost in tehnicističnost, dva pomembna duhovno filozofska trenda, kot ju na svetovnih sejmih v prihodnosti vidi Julijan Krapež, nas bosta sicer odpeljala vsaksebi, a vendarle povezala na podoben način, v prijetnem druženju za kuhinjsko mizo ob hrani.

Julijan Krapež ni bil nikoli pristaš ekstremnega minimalizma, “da se urežeš na njem”, kot pravi, pač pa ga je bolj zanimala identiteta zasnove, ki je poudarjala oseben pristop, dialog lesa in kamna na primer, s pozornostjo do detajlov in spojev, ki imajo pomembno estetsko funkcijo v njegovih projektih. Četudi na zunaj elegantne gladke površine, ki se magično odpirajo, pa znotraj prijazna in humana prebivališča kuhinjskih pripomočkov. Ob tem je imela in ima zanj še vedno pomembno vlogo tradicija domačega okolja – Slovenije, ki se ji kot ustvarjalec in oblikovalec ni nikoli izneveril. Morda ne ravno na prvi pogled, a les, masiven les, smreka, kamen, terazzo, specializirane shrambe (Omara za gurmane, 2012), prostor za peko kruha; t. im. mentrge, ekološka osveščenost, poceni materiali, obdelani na način, da dobijo oplemeniten videz (Smreka in terazzo, 2014) …, otočne in polotočne postavitve, ki prostor kuhinje spreminjajo v oseben ambient …, govorijo tako o uporabnih elementih razvoja kuhinj, ki prostor oddaljujejo od razosebljene laboratorijske in tehnicistične kompozicije, kot o pomembni vlogi tradicije, vkomponirane v projekte z občutkom in fineso na način, da ne zmoti vrhunskega dizajna kuhinje današnjega časa. In pod takšne projekte, z osebno prepoznavnim avtorskim slogom, se lahko seveda podpiše le Julijan Krapež, ustvarjalec, ki nas bo, tako kot nas je do sedaj, zagotovo še presenečal. Če pomislimo na njegove ideje in vizije, mu samo zaželimo, da bi jih lahko še naprej uresničeval doma, poleg družine, v Sloveniji, “ki bi nujno potrebovala diplomatsko in politično podporo pri vzpostavitvi tržne mreže, kot smo jo poznali nekoč, ko je bila slovenska industrija tako močna tudi zato, ker je imela možnost plasiranja svojih izdelkov v tujini”, pove ustvarjalec v svojem imenu in imenu kolegic ter kolegov arhitektov in oblikovalcev. A izzivu ustvariti ambient, kuhinjo, v katerem bi bili enakovredno zastopani arhitektura, slikarstvo in kiparstvo se bo, ne glede na vse, na situacijo ali gospodarsko krizo, kljub vsemu enkrat z veseljem posvetil. Skice, risbe in načrte zanj oziroma zanjo Julijan Krapež že snuje v mislih, a jih bo glede na izkušnje, raje narisal ročno, kajti “računalnik vsiljuje drugačen način razmišljanja. Pritisneš na tipko in ves svet je tvoj”.