Fotografski utrinki in zapis iz odprtja oblikovalske razstave arhitekta Boštjana Debelaka, v soboto 1. februarja v Lični hiši.

Boštjan Debelak – arhitekt in oblikovalec, ki smo ga pred leti že spoznali na samostojni razstavi arhitekturnih projektov v Lični hiši, sem nam  tokrat predstavlja z oblikovalskim projektom Qayaq. Kot ljubitelju primitivnih ročnih tehnik,  sta ga raziskovanje in metoda dela popeljala v 1000 let staro tradicijo Inuitske gradnje čolnov. Boštjan se že dolga leta navdušuje nad potovalnim veslaštvom kot eni svojih  priljubljenih sprostitev v prostem času. Tako se je v lanski zimi, na podlagi odkritja podatka, da še tudi danes vsak avtohtoni grenlandski moški, ko odraste, naredi svoj čoln, odločil, da se tudi sam preizkusi v tem izzivu.

Čoln je narejen s primitivnimi inuitskimi ročnimi tehnikami, brez lepila, žebljev in vijakov; samo s povezovanjem konstrukcijskih kosov s pomočjo vrvi in različnih vozlov ter suhega mozničenja (zabijanja čepov). Zunanja opna-tkanina pa je ročno šivana samo na vrhnjem spoju palube. Zasnova torej sledi več kot 1000 let stari tradicionalni gradnji čolnov (West Greenland Style Paddling), ki je med Eskimi še vedno aktualna. Oblika sama pa je plod lastnega raziskovanja in svojih individualnih specifičnih potreb, kar se tiče uporabnosti kokpita in prilagojene dolžine specifičnim potrebam prevoza čolna. Načrt ne obstaja, je bila pa najprej narejena delovna maketa v merilu 1:10, s katero je fizično in mentalno vnaprej preveril vse faze izdelave.

“Gradnja” je potekala prejšnjo zimo v domači dnevni sobi, v hiši, kjer ustvarja in živi. Ker je prostor k sreči enako dolg kot visok (hišo je načrtoval sam takoj po diplomi in bil tako sam sebi tudi prvi naročnik), je bil med izdelavo podnevi čoln horizontalno, ob večeru in ponoči pa vertikalno, da so se doma lahko v vmesnem času bolj razkošno premikali po prostoru (proces samega dela je vzel skupaj vsaj 150 ur…, brez vštetega časa študija tehnik in nabave materiala). Uspešna splovitev je bila dva meseca kasneje na Cerkniškem jezeru še v zimskih, torej precej avtentičnih razmerah.

Leseno Grenlandsko veslo (ročno izdelano iz enega kosa kanadske cedre) je bilo narejeno že leto prej (za izdelavo tega je bilo potrebno “le” dva dni ročnega dela z obličem, dletom, rašpljo in brusnim papirjem), a je šele zdaj s tem čolnom pravzaprav končno postalo vse skupaj komplet. Sicer to veslo redno in izključno uporablja že ves čas od njegove izdelave pri veslanju v vseh ostalih različnih kajakih. Tehnika veslanja se precej razlikuje od “evropskega” vesla, kot ga v glavnem danes poznajo kajakaši. Za povrhu je narejena celo verzija z lastnim patentom za razstavljanje.

Boštjan je po izobrazbi in poklicu arhitekt, a se ta “navtična veja” arhitekturne stroke, v katero ga včasih zanese, konceptualno navezuje tudi na njegove arhitekturne stvaritve (zgradbe in oprema prostorov). Kot velik ljubitelj primitivnih tehnik v vseh oblikah, le te uporablja v vsakdanjem življenju večkrat, kot bi bilo potrebno ali kot je za marsikoga še smiselno v tem času, ki ga živimo. In kadar je le možno, jih seveda vključuje tudi na ostalih področjih svoje primarne poklicne poti – arhitekturi.

Iz pogovora z avtorjem razstave Boštjanom Debelakom zapisal David Ličen.