15. let Lične hiše

V soboto 13. oktobra smo v Lični hiši praznovali 15. let. Večer je bil krasen in doživet. Uživali smo v prelepi razstavi Borisa Zaplatila in dobri glasbi v družbi Lade Jakša, Polone Kunaver Ličen in Jona Lična. Da pa je vse skupaj potekalo zelo lepo in povezano, je poskrbela gospa Ivana Slamič.

Ivana Slamič je napisala tako:

Draga Polona in David, spoštovani člani Umetniškega društva Lična hiša, spoštovani razstavljavec Boris Zaplatil, obiskovalci smo danes tu, da povemo, kako nam je lepo!

“Ker kaj pa je bil ta svet pod njim prej?” se sprašuje Lokar v svoji noveli Večerja oračev. “Jarek, strm kraški skalnat jarek, ki ga je neugnan potok ril in razganjal. A prišel je človek, se ustavil in zamislil. In ril je kamenje, je tesal, zlagal zidove in postavil lehe. In posadil je lehe in zdaj se mu je prilepil češnjev cvet na nosu.”

Ustvarjanje in stvarjenje. Iz misli neugnanega potoka, ki v skalnatem jarku išče svojo pot in svoj red, iz misli človeka, ki je sam svoj potok, ki rije, teše, zlaga in postavlja lehe do rojstva lepote, češnjevega cvetu, ki se zalepi na človeka, gre svojo pot Lična hiša že petnajst let.

Nekateri se spomnimo, da so v tem prostoru prodajali lonce, tudi take z napako, lahko si jih kupil pet, deset, dvajset kilogramov. Vseh barv in oblik, a v mojem spominu so modri z belimi pikami, ki morda nikoli niso bili na policah. Ideja, ljubezen, volja dveh in vseh, ki so člani Umetniškega društva Lična hiša, je prostoru dala novo podobo. Vsakokrat, ko si rečem, še v Lično hišo grem, čutim in slutim trenutek, da se mi bo, ob odsunku vrat, prilepil češnjev cvet na nos. Da bodo v belini prostora sijale vame barve in oblike, neodkrite in zakrite, da se mi bodo v njem razkrivale, me polnile in ustvarjale nove barvne lestvice. V moji pokrajini skrivnega, neodkritega nastaja nov svet, nova leha; zasadi se novo drevo spoznavanja in spoznanja, zacveti in odhajam s svojim belim cvetom na nosu. Že petnajst let, po stotih in več razstavah, pogovornih večerih in drugih ter drugačnih dogodkih, delavnicah za majhne in manj majhne, po srečanjih z ljudmi, ki ustvarjajo svojo leho.

“Mi smo z vama in vama še naprej želiva hoje po poti iskanja k resnici in lepoti”, beremo v knjigi vtisov. Ob prvi razstavi v hiši, predstavitvi del Marte Jakopič Kunaver, je zapisano: Vsaka vaša razstava, spoštovana gospa Kunaver, se me dotakne kot estetski in poduhovljen izraz življenjskega optimizma. ” Ta optimizem je spremljevalec Polone in Davida na njuni poti, v njunem hotenju pokazati steze, ceste vseh oblik človekovega umetniškega ustvarjanja. V pisanosti poudariti misel velikega Mevlane, ustanovitelja reda plešočih dervišev: Mnogo poti vodi k bogu, to je k resnici in lepoti, dodajam, ena od njih je tista, ki je tvoja. Ena od poti je univerzalni, vsem razumljiv jezik likovnega sveta. Ena od poti je glasba, poudari Mevlana. Ne potrebuje prevajalca, samo zavest se mora odpreti in prepustiti širjenju.

Z današnjo razstavo Borisa Zaplatila, ki poudarja sožitje umetnika in njegovega galerista Petra Žula iz galerije Žula, odpiramo skrinjo zaveze, ustvarjeno, a skrivnostno, izgubljeno in nikoli do konca odkrito, a vedno najdeno, ker mi podobe v njej, tisti hip ko jih ugledam, govorijo ne samo o delu in življenju umetnika, temveč predvsem in najbolj o mojem življenju.

Umetnika in njegovo delo bosta predstavila Polona in David. Polona, ki je pisala in David, ki napisano bere.

Spoštovani Boris Zaplatil, kar je napisal Marko Košan v knjigi Umetnik in galerist, je eno videnje, drugi pogled je Polonin, tretji je vaš, ki ste, po končanem ustvarjalnem procesu že opazovalec svojega lastnega dela. Prosim vas, da nam to videnje predstavite.

Koliko razstav je bilo v teh petnajstih letih! Koliko zapisov je nastalo ob njih. Deklica Eva je napisala: Meni je najbolj všeč majhna ura v kotu, ki visi nad zelenima stoloma. Zali so všeč vse slike, Lei pa najbolj zelena. Ob delih Silva Fakuča je Klavdij zapisal:

Tišina večera.

Galebi so h gladini

prislonili krila.

Čez vodo se je razlila noč.

Koliko ljudi, koliko vtisov, želja, spodbud! V slovenščini, ruščini, italijanščini, angleščini, finščini, v arabski pisavi – misli o vztrajnosti, o optimizmu, optimizmu in optimizmu. O tistem belem češnjevem cvetu, ki se lepi na nos, o rdečem, ki se rodi iz njega, o zelenem, v katerem živi rdeče, o večeru, ki je tih in rojen za misel.

Diham zeleno z dihom iz Zaplatilove skrinje zaveze. V meni se prepletajo njegove oblike, sem v saharski noči in se dotikam zvezd, ki sedajo na sipine in se igrajo z živimi bitji, tisoči živih bitij v vedno živem svetu. Sem eno od bitij, ki mu je dano biti z drugimi in ponavljam besede gospe Nade, izjemne poznavalke umetnosti, ki prihaja v Lično hišo iz Doma starejših občanov:

“Splačalo se je hoditi po strmih stopnicah!” Zato da se uzreš, zato da v sebi odkrivaš vedno znova svoje barve, zato, da slika, rojena iz nezavednega, kaosa oblik in barv, rodi v tebi nevihto barv in oblik. Da se začne pot iskanja.

Vsako leto znova, še najbolj zaokroženo ob velikih obletnicah, želimo Lični hiši pot iskanja, pot navzgor po strmih stopnicah, pot vztrajanja in optimizma. Vsako leto znova vemo, da Davida in Polono, Polono in Davida podpirata njuni družini, obiskovalci in kupci, Občina Ajdovščina in sladki sponzor Mlinotest. Danes in v naslednjih letih. Čestitamo vama in čestitamo vsem, ki so z vama. Čestitamo, da sta za prvega razstavljavca v petnajstem letu življenja Lične hiše izbrala Borisa Zaplatila in zahvaljujemo se mu, da je danes s svojimi deli v Ajdovščini.

V tišini večera, v naši Saharski noči, začutimo blagodejni hrup bližine! Seveda je razstava odprta! In torta že čaka, da okusimo njeno sladkost.

Vabljeni!

nekaj utrinkov: